Župniki

TOMAŽ MARAS, župnik v Vavti vasi od avgusta 2016

V Jakobovem pismu je julija 2016 svojo življenjsko pot na kratko orisal takole:

“Zgodba o nekem starejšem župniku pravi, da ga je pri spovedi zanimalo samo eno: hišna številka. Ko je zvedel, od kod je kdo doma in iz katere družine izhaja, si je že vnaprej lahko predstavljal vse podrobnosti o človeku, ki se je prišel spovedat …

Ko me g. škof pošilja v vašo župnijo za upravitelja, bo torej tudi vas morda zanimalo, od kod prihajam k vam. Odraščal sem v Ločni, kjer sta starša zgradila hišo ob mamini rodni domačiji. Berusov stari ata je še danes znan po nekdanji gostilni, v kateri je rad igral na harmoniko. Njegovi predniki izvirajo tudi iz Ždinje vasi in še prej s Kala nad Prečno. Stara mama pa se je rodila v Toplicah in ena od njenih babic je bila iz Vavte vasi.

Kot otrok sem imel srečo, da sem v živo videl še zadnje ostanke nekdanjega kmečkega življenja, kjer je bila vera v Boga nekaj tako naravnega kot zrak, ki ga dihamo. Rad sem poslušal zgodbe iz družinskega ustnega izročila, posebej iz očetove rodne Dalmacije. V nekaterih denimo nastopa praded Toma, ki je preživel soško fronto in je ostal zapisan v spominu po svojih izdatnih molitvah za pokojne. Podobno kot v zgodbah iz Svetega pisma, ki mi jih je rada pripovedovala teta, sem v vseh teh zgodbah lahko zaslutil nek načrt Boga, ki želi vse ljudi kot eno družino zbrati ob sebi, zato jih potrpežljivo vabi in vodi.

Mislim, da je v tem tudi smisel duhovniške službe, kar sem kot najstnik opazoval v domači župniji kot ministrant ali prostovoljec pri nenehnih zidarskih akcijah ob kapiteljski cerkvi, in za kar sem potem v sebi prepoznal tudi poklic. Po duhovniškem posvečenju sem bil kaplan v Kranju, na študiju teologije v Rimu, tajnik na škofiji in nazadnje kaplan v Črnomlju. V prostem času pa rad berem, hodim v hribe, kolesarim – to omenjam zato, ker rad vidim, če se mi pri tem kdo pridruži.

Veseli me, da se bomo v župniji Vavta vas kmalu lahko bolje spoznali in bomo skupaj nadaljevali po poteh, ki nas vodijo k Bogu!”

DSCN8958


 

JERNEJ MARENK, župnik v Vavti vasi 2004-2016

Svojo življenjsko pot je na kratko orisal takole:

“Rodil sem se 4. maja 1969 v Kranju. Srednjo šolo sem končal v Škofji Loki. Po služenju vojaškega roka sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in bil 29. junija 1995 posvečen v duhovnika. Novo mašo sem daroval v domači župniji – Selca nad Škofjo Loko.

Kot kaplan sem tri leta služboval v župniji Videm – Dobrepolje in eno leto v Cerkljah na Gorenjskem. Velik izziv je bilo zame pet let duhovniškega dela v Zavodu sv. Stanislava, kjer sem poučeval predmet Vera in kultura in bil duhovni vodja Jegličevega dijaškega doma. Ponosen sem na učbenik za prvi letnik predmeta Vera in kultura, ki je nastal v času mojega delovanja na gimnaziji.
V prostem času se rad družim z mladimi po srcu, rekreativno smučam, berem dobre knjige, moj hobi pa je tudi igra s kartami – tarok.”

Od avgusta 2016 je Jernej Marenk župnik v Cerkljah na Gorenjskem.

ŽIVLJENJE V SLIKAH:

“Kaj bo iz tega otroka?!”
Majhen

Svetost trenutka – prvo sveto obhajilo.
Obhajilo

Na Grintovcu so me krstili: “Blažonov Jernej – pastir ovčjih čred.”
Grintovec

S sošolci, razrednikom in učiteljico gospodinjstva v osmem razredu.
Sošolci

V duhovnika me je leta 1995 posvetil nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Posvečenje

Nova maša v Selcih nad Škofjo Loko.
Maša

Moji domači.
Domači


GREGOR DOLŠAK (1946–2015), župnik v Vavti vasi 1978 -2004
Pri maši zadušnici ob smrti duhovnika Gregorja Dolšaka
je dekan Miro Virant povedal naslednje:
Dragi bratje v duhovniški službi, dragi bratje in sestre po krstni milosti, po-
sebej dragi vavtovski farani.
Na praznik sv. Frančiška Saleškega, velikega misijonarja na Japonskem in
zavetnika cerkvenih medijev, se je bliskovito razširila novica, da je v ljubljan-
skem kliničnem centru prenehalo biti srce duhovnika, g. Gregorja Dolšaka.
Rodil se je 10. marca 1946 v vasi Vintarji, v župniji Sveti Gregor. Osnovno
šolo je do 4. razreda obiskoval v Sv. Gregorju, naslednja 4 leta pa v Sodražici.
Moj spomin seže v čas, ko je obiskoval 8. razred, jaz pa 4. Bil je razigran in
zvedav fant. Znano je, da je kot osnovnošolec občudoval akademskega kipar-
ja g. Staneta Jarma, ki je ustvarjal umetnino na novi fasadi družbenega doma.
Te zvedave oči je opazil umetnik in z njim navezal prijateljstvo, ki se nikoli
ni pretrgalo.
Tudi sicer je pokojni g. Gregor imel izreden čut za umetnost, za estetiko in
vsakršno lepoto. Ta čut mu je bil prirojen
Po končani osnovni šoli je navihani mladenič Gregor odšel v malo semenišče
v Vipavo. Bil je dober učenec, posebej pa se je izkazal pri slovenščini. Profesor
je kmalu opazil, da je mladenič literarno zelo razgledan, da pozna ogromno
literature. Njegovi spisi so bili vsebinsko in oblikovno izredno kvalitetni. V
pogovorih, ki sem jih imel pozneje z njim, mi je razodel, da so doma zelo
veliko brali in imeli številne zbirke Mohorjevih knjig. Ljubezen do knjige in
do branja ga nikoli ni zapustila. V pogovoru z njim ni bilo težko opaziti, da
je g. Gregor mož širokega znanja, da je v njegovi glavi velika enciklopedija z
različnih področij, posebej pa s področja literature in likovne umetnosti.
Maturo je opravil leta 1965. Po maturi se je vpisal v ljubljansko bogoslovno
semenišče. V tem času zasledimo njegove misli v bogoslovski reviji Virtuti
et musis. Pisal je v lepi slovenščini in z globoko teološko in filozofsko misel-
nostjo. V bogoslovju sta se najini poti zopet srečali. On je bil v 5. letniku, tik
pred novo mašo, jaz v 1.
Na začetku leta 1971 je pel novo mašo. Vesel sem bil njegovega povabila in z
veseljem sem se udeležil novomašnega slavja. Občudoval sem njegovo sproš-
čenost in navdušenje nad duhovniško službo.
Po posvečenju je kot nedeljski kaplan služboval v Kosezah, nato kot redni
kaplan od 1972–1976 v Ljubljani v Šentvidu. Leta 1976, v letu moje nove
maše, je odšel za župnijskega upravitelja v župnijo Krašnja, kjer je služboval
le 2 leti. Leta 1978 je prišel na Dolenjsko, v župnijo Vavta vas in tu ostal 26
let, do leta 2004. Med duhovniki velja rek, da je prva župnija kot prva lju-
bezen. Pri g. Gregorju je rek veljal. Njegova prva in najmočnejša ljubezen je
bila župnija Vavta vas. Tu je pustil svoja najbolj plodovita duhovniška leta,
tu je pustil svoje telesne moči. Z veliko zagnanostjo je obnavljal stavbe, po-
gosto tudi sam prenašal vreče cementa in druge materiale. Z velikim čutom
za umetnost je poskrbel za restavriranje in obnovo kipov, mašnih plaščev,
oltarnih prtov in podobno.
Imel je izreden čut za naravo, za drevesa in cvetje. S ponosom in nasmehom
na ustnicah je premikal svoje korake med rastlinami, s katerimi se je nemo
pogovarjal.
Omeniti moram tudi veliko skrb za grobove svojih prednikov, za duhovniške
grobove.
Na pastoralnem področju ne morem mimo zavzetega poučevanja verouka,
za navdušenje, ki ga je kazal ob nastajanju izredno kvalitetnega zbora, čeprav
sam ni imel posluha za petje. Velika skrb so mu bili bolni in ostareli.
Z velikim veseljem je sprejemal vse, ki so iskali njegovo pomoč, nasvet ali
ga le obiskali. Te njegove gostoljubnosti sem bil deležen tudi jaz, ko sem ga
obiskoval ob vizitacijah ali občasno, ko sem se peljal mimo Vavte vasi. Rad je
obujal spomine iz davne in bližnje preteklosti, rad je pokomentiral trenutno
situacijo v državi in Cerkvi. Močno ga je bolela vsaka krivica. In včasih je
morda reagiral prehitro, premočno, preveč očitno. Zato je morda tu in tam
pri kom vzbudil občutek nedostopnega in nerazumevajočega duhovnika. Tis-
ti, ki smo ga poznali bolj od blizu, pa vemo, da je v njem gorela mila lučka
mehkobe, usmiljenja in dobrote.
Iz Vavte vasi je odšel v župnijo Reteče pri Škofji Loki, kjer je služboval do
jeseni leta 2014. Zadnje mesece je bival v duhovniškem domu. Najino zadnje
srečanje je bilo malo pred božičem. Utrujen od neusmiljene bolezni je v po-
trpežljivosti prenašal adventni čas. Veke so mu zapirale oči in ko sem menil,
da bo od utrujenosti zaspal, sem vstal in nameraval v tišini oditi. Spet je odprl
oči in dejal: »Kam se ti tako mudi?« To je bil čas za stisk rok, za preprosto
božično voščilo in za slovo.
Gospod Gregor je bil v dekaniji zadolžen za medije. In zanimivo. Na god za-
vetnika krščanskih medijev, sv. Frančiška Saleškega, je odšel k večni liturgiji,
ki jo je Gospod pripravil tistim, ki so mu zvesti do konca.
Gospod Gregor, hvala ti za svetli lik duhovnika. Ostani povezan z nami in
izprosi nam novih duhovnih moči, novih duhovnikov, redovnikov in redov-
nic po Jezusovem srcu. Izprosi pa tudi ljudstvu močno vero, trdno zaupanje
in gorečo ljubezen.
Vavta vas, 26. februar 2015

 


FRANC AMBROŽIČ (1912-), župnik v Vavti vasi 1957-1978

V Zborniku Straža je leta 2014 zgodovinar Blaž Otrin zapisal naslednje:

Franc Ambrožič je bil rojen 17. oktobra 1912 v Sušju pri Ribnici, v duhovnika pa posvečen 11. julija 1937 v Šibeniku, kjer je nato do leta 1939 poučeval verouk v raznih šolah. V avgustu 1939 je bil inkardiniran v ljubljansko škofijo in je nastopil mesto kaplana v Podzemlju, kjer je deloval celotno medvojno obdobje, 1. avgusta 1945 pa bil nameščen za upravitelja župnije Šmihel pri Novem mestu, od koder je kot že rečeno prišel v Vavto vas. Konec leta 1949 je bil obsojen na eno leto in pol strogega zapora, ker je podpiral »skrivače« pred »ljudsko oblastjo«. Aretiran je bil 27. junija 1949, iz zapora pa izpuščen 27. decembra 1950. Leta 1978 ga je nadškof Pogačnik imenoval za kanonika v Novem mestu, kjer je po hudi bolezni 26. julija 1980 tudi umrl.

Kmalu po nastopu službe je Ambrožič imenoval nove ključarje župnijske cerkve, in sicer Jožeta Zupančiča in Jožefa Pečjaka, ki je nadomestil svojega očeta, ki je prej to službo opravljal petintrideset let. Ambrožič se je kmalu lotil obnovitvenih del. Že prvo leto je na cerkvi oskrbel nove žlebovi in električno napeljavo ter vodovod v župnišču.

13. julija 1958 je bila prva birma po koncu vojne. Takrat je v župnijo prišel škof Anton Vovk, ki je župnijo tudi vizitiral. Pohvalil je znanje otrok in njihovo vzorno vedenje ter obnovitvena dela, ki jih je izvedel novi župnijski upravitelj. Pohvalil je tudi urejenost cerkve in petje. Verouk je takrat obiskovalo 75 % otrok.
Ambrožič je nadaljeval z obnovitvenimi deli. V letu 1959 je prepleskal zunanjost cerkve, obnovil zvonik, adaptiral poslopje nekdanje stare šole in prepleskal župnišče, v letu 1961 je dal napravil nov tlak v župnijski cerkvi, pri čemer je tarnal, da verniki niso prispevali skoraj nič in da je vse stroške moral kril sam. V letu 1963 je bila po več kot petdesetih letih prepleskana tudi notranjost cerkve.
20. decembra 1962 se je župnija povečala, saj sta se iz župnije Prečna izdvojili vasi Selo in Hruševec in se pridružili župniji Vavta vas.
26. julija 1964 je nadškof Jožef Pogačnik v župniji opravil birmo in kanonično vizitacijo. Pohvalil je požrtvovalnega župnika, urejenost pisarne, znanje otrok, petje, skrbnega cerkovnika in versko življenje ljudi, opomnil je le, da je pri mnogih kmetih preveč nedeljskega dela.
Ambrožič je 28. februarja 1967 postal redni župnik. V letu 1968 je kipar restavrator Hinko Podkrižnik obnovil glavni in stranski oltar. V začetku julija 1969 je Ambrožič zbolel in do sredine avgusta ga je nadomestil p. Peter Vrtačič. V septembru 1969 je dal obnoviti orgle, 1971 uredil ozvočenje v cerkvi, leta 1976 je restavratorju Viktorju Povšetu zaupal restavriranje fresk v župnijski cerkvi. 10. maja 1970 je bila birma in vizitacija, ki je zaradi bolezni ni opravil nadškof temveč prošt Alojzij Štrukelj. Župnija je takrat štela 2.000 prebivalcev, a se je močno spremenila struktura; iz nekdaj kmečke župnije je nastala kmečko-delavska župnija, pri čemer je bilo kmetov vedno manj. Vizitator je bil zaskrbljen nad majhnim številom krstov in številom obhajil – samo tri do štiri obhajila na vernika letno. Nedeljsko mašo je obiskovalo 25 % krščenih. Pohvalil je sodelovanje otrok in vernikov pri maši ter petje. 4. maja 1975 je v župniji opravil birmo pomožni škof Stanislav Lenič. Birmanih je bilo 93 otrok. Pred birmo je župnik oskrbel novo kritino na cerkvi in zvoniku. Lenič je zapisal: »Otroci so pri srečanju s škofom pokazali dovolj skrbno pripravo in znanje osnovnih verskih resnic. Tudi mladina, ki je zvečer prišla k srečanju, kaže mnogo dobre volje in je prav, če bo župnik povabil tudi katerega izmed mlajših sobratov za pomoč mladini. Največja potreba v župniji se vizitatorju zdi primerna učilnica. /…/ Župnik ni več mlad in zdrav, a se z veliko gorečnostjo trudi. Sam čuti, da mu je župnija prezahtevna, vendar želi vztrajati.«
Poleti 1977 je bil za duhovnega pomočnika imenovan Jože Stržaj, isto leto sta bila imenovana tudi dva nova ključarja za cerkev na Drganjih selih, in sicer Rudolf Petan in Alojzij Turk. Ambrožič je spomladi hudo zbolel, ponovno ga je nadomestil p. Peter Vrtačič. Zaradi številnih zdravstvenih težav se je Ambrožič 16. junija 1978 odpovedal župniji, 5. julija 1978 pa je bil za novega župnika imenovan Gregor Dolšak.