Župniki

TOMAŽ MARAS, od avgusta 2016

V Jakobovem pismu je julija 2016 svojo življenjsko pot na kratko orisal takole:

“Zgodba o nekem starejšem župniku pravi, da ga je pri spovedi zanimalo samo eno: hišna številka. Ko je zvedel, od kod je kdo doma in iz katere družine izhaja, si je že vnaprej lahko predstavljal vse podrobnosti o človeku, ki se je prišel spovedat …

Ko me g. škof pošilja v vašo župnijo za upravitelja, bo torej tudi vas morda zanimalo, od kod prihajam k vam. Odraščal sem v Ločni, kjer sta starša zgradila hišo ob mamini rodni domačiji. Berusov stari ata je še danes znan po nekdanji gostilni, v kateri je rad igral na harmoniko. Njegovi predniki izvirajo tudi iz Ždinje vasi in še prej s Kala nad Prečno. Stara mama pa se je rodila v Toplicah in ena od njenih babic je bila iz Vavte vasi.

Kot otrok sem imel srečo, da sem v živo videl še zadnje ostanke nekdanjega kmečkega življenja, kjer je bila vera v Boga nekaj tako naravnega kot zrak, ki ga dihamo. Rad sem poslušal zgodbe iz družinskega ustnega izročila, posebej iz očetove rodne Dalmacije. V nekaterih denimo nastopa praded Toma, ki je preživel soško fronto in je ostal zapisan v spominu po svojih izdatnih molitvah za pokojne. Podobno kot v zgodbah iz Svetega pisma, ki mi jih je rada pripovedovala teta, sem v vseh teh zgodbah lahko zaslutil nek načrt Boga, ki želi vse ljudi kot eno družino zbrati ob sebi, zato jih potrpežljivo vabi in vodi.

Mislim, da je v tem tudi smisel duhovniške službe, kar sem kot najstnik opazoval v domači župniji kot ministrant ali prostovoljec pri nenehnih zidarskih akcijah ob kapiteljski cerkvi, in za kar sem potem v sebi prepoznal tudi poklic. Po duhovniškem posvečenju sem bil kaplan v Kranju, na študiju teologije v Rimu, tajnik na škofiji in nazadnje kaplan v Črnomlju. V prostem času pa rad berem, hodim v hribe, kolesarim – to omenjam zato, ker rad vidim, če se mi pri tem kdo pridruži.

Veseli me, da se bomo v župniji Vavta vas kmalu lahko bolje spoznali in bomo skupaj nadaljevali po poteh, ki nas vodijo k Bogu!”

DSCN8958


 

JERNEJ MARENK, župnik v Vavti vasi 2004-2016

Svojo življenjsko pot je na kratko orisal takole:

“Rodil sem se 4. maja 1969 v Kranju. Srednjo šolo sem končal v Škofji Loki. Po služenju vojaškega roka sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in bil 29. junija 1995 posvečen v duhovnika. Novo mašo sem daroval v domači župniji – Selca nad Škofjo Loko.

Kot kaplan sem tri leta služboval v župniji Videm – Dobrepolje in eno leto v Cerkljah na Gorenjskem. Velik izziv je bilo zame pet let duhovniškega dela v Zavodu sv. Stanislava, kjer sem poučeval predmet Vera in kultura in bil duhovni vodja Jegličevega dijaškega doma. Ponosen sem na učbenik za prvi letnik predmeta Vera in kultura, ki je nastal v času mojega delovanja na gimnaziji.
V prostem času se rad družim z mladimi po srcu, rekreativno smučam, berem dobre knjige, moj hobi pa je tudi igra s kartami – tarok.”

Od 2016 je Jernej Marenk župnik v Cerkljah na Gorenjskem.

ŽIVLJENJE V SLIKAH:

“Kaj bo iz tega otroka?!”
Majhen

Svetost trenutka – prvo sveto obhajilo.
Obhajilo

Na Grintovcu so me krstili: “Blažonov Jernej – pastir ovčjih čred.”
Grintovec

S sošolci, razrednikom in učiteljico gospodinjstva v osmem razredu.
Sošolci

V duhovnika me je leta 1995 posvetil nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Posvečenje

Nova maša v Selcih nad Škofjo Loko.
Maša

Moji domači.
Domači